Že od malega sem oboževala konje in kadar je bila priložnost, sem bila ob njih. Tako sem se prvič usedla na konja že pri treh letih, vendar sem si vedno želela še več. Želela sem se naučiti jezditi in skrbi za konja in ko je moj oče zvedel za konjeniški center v Češči vasi, sem bila presrečna.

Začetnih osnov sem se naučila pri Tanji Grubačevič. Imela sem ogromno treme in strahu, vendar, vsaj mislim, tudi smisel za jezdenje.. Naučila sem se jezditi in skrbeti za konja. Kasneje sem začela trenirati pri Tanjinem bratu Juretu in 14.09.1998 opravila licenco za tekmovanja. Dve leti za tem sem se s konjem Beckie boyem udeležila dveh tekem ter državnega prvenstva, vendar zaradi večjih razlogov, predvsem kar se tiče finančnega stanja, tekmovalne poti nisem nadaljevala.

Češča vas je postala moj drugi dom. Lahko tudi priznam, da je bila edina kazen, če sem storila kaj narobe, kije delovala to, da nisem smela iti tja in koliko je bilo potem joka in stoka, da so starši popustili, tako da niti enkrat ni bila v celoti izvršena. Tam so bili konji ter večina mojih prijateljev, kateri smo se povezovali kot ena velika družina. Ne glede na karkoli, ne bom pozabila, kaj sem se tam naučila, kaj vse so Grubačevičevi storili zame, kajti vse moje treninge so si moji starši le stežka privoščili, predvsem pa se jim moram zahvaliti, da se mi je po njihovi zaslugi izpolnila moja največja želja: imeti lastnega konja.

Zdaj že nekaj let nisem več aktivna članica Češče vasi, kajti s tem, ko sem dobila svojega konja, je prišlo tudi spoznanje, da ga bom morala odpeljati domov, ker pač ne bi bili sposobni plačevati mesečne hlevnine, ki drugače ni tako visoka, vendar kakor za koga, za kar mi je kar nekako žal, kajti s tem sem izgubila tudi mnogo prijateljev in nisem več našla takega kraja, kjer bi se imela tako lepo, kot sem se imela tam, kajti ni boljšega kraja, če se hočeš naučiti skrbi za konje, ki nikakor ni enostavna, in če želiš pobegniti od vsakdana.

MANCA ILAR